Dezinfekcija in dezinfekcijska sredstva
DEZINFEKCIJA je niz različnih postopkov s ciljem uničevanja, inhibiranja in odstranjevanja večine ali vseh mikroorganizmov na površini teles, na predmetih ali v prostoru. Dezinfekcija ali razkuževanje je postopek, s katerim zaviramo rast in razvoj mikroorganizmov, zlasti patogenih. Namen dezinfekcije je preprečevanje kontaminacije z zmanjšanjem števila mikroorganizmov na površinah, opremi in priboru, ki jih z običajnimi čistilnimi postopki nismo uspelo odstraniti.
Razkužila razdelimo na:
• učinkovita (pri visokih koncentracijah in ob primernih pogojih ubijejo tudi bakterijske spore),
• zmerno učinkovita (ubijejo vse vegetativne bakterije, vključno z bacili tuberkuloze, virusi in glivičnimi sporami) in
• manj učinkovita (ubijejo vse vegetativne bakterije, razen bacilov tuberkuloze, virusov in glivičnih spor).
Dezinfekcija je ključnega pomena pri preprečevanju in obvladovanju nalezljivih bolezni, ki nastanejo kot posledica okužbe z bakterijami, virusi in/ali glivicami. Prenašajo se lahko preko zraka, vode, krme in z neposrednim stikom s kontaminiranimi površinami. Zaradi različnih načinov prenosa mikroorganizmov je njihovo širjenje lahko zelo hitro in obsežno.
1 DELOVANJE RAZKUŽIL
Splošno poznamo dva učinka delovanja dezinficiensov, in sicer bakteriostatičen učinek (ovira razmnoževanje mikroorganizmov) in baktericiden (uniči mikroorganizme). Glede na učinek delovanja jih delimo v sledeče tri skupine:
• Snovi, ki poškodujejo celično membrano,
• Snovi, ki denaturirajo beljakovine in
• Snovi, ki spremenijo funkcionalne skupine beljakovin in nukleinskih kislin.
Nekatera razkužila po omenjenih načinih delovanja lahko uvrstimo tudi v več skupin hkrati.
Dezinfekcijo opreme, pribora, naprav, delovnih površin in postopkov lahko izvajamo na naslednje načine:
• s fizikalnimi postopki – uporaba visoke temperature (pomivanje in pranje v vroči vodi, avtoklaviranje v pari z zmanjšanim pritiskom, kuhanje v vreli vodi ali segrevanje na vodni pari ter pasterizacija tekočin), visokega tlaka, UV žarkov, sončnih žarkov ipd.;
• s kemijskimi postopki – uporaba kemičnih sredstev, kot so:
o kvartne amonijeve spojine (derivati amonijevega klorida),
o soli težkih kovin, kot so živo srebro, srebro in baker,
o fenol in njegovi derivati,
o alkoholi,
o aldehidi,
o halogeni,
o peroksidi in
o kisline.
2 KEMIČNA DEZINFEKCIJA
V kontekstu prodaje našega podjetja se lahko bolje opredelimo na kemično dezinfekcijo, saj imamo v ponudbi med drugim tudi širok izbor kemičnih dezinficiensov oz. v nadaljevanju razkužil.
Preden nadaljujemo, je potrebno razumeti koncept kemičnih razkužil. Kemična razkužila so kemikalije, kemikalije pa so strupi, zato se moramo zavedati, da lahko nekritična uporaba teh snovi povzroči za človeka neprijetne ali hude posledice, ki se kažejo kot alergije, zastrupitve in kot rezistenca mikroorganizmov.
Na učinkovitost razkuževanja vpliva več dejavnikov, za doseg kar najboljšega učinka razkužila pa moramo upoštevati vse. Dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost razkuževanja, so:
1. Čistost površin: razkužila uporabimo na površinah, ki smo jih poprej očistili z detergenti, te pa po čiščenju temeljito sprali. Drugače ravnamo le, če imamo opraviti s kužnim materialom.
2. Koncentracija razkužila: navadno proizvajalci ali distributerji na embalaži razkužila navajajo, v kakšnih koncentracijah naj se razkužilo uporablja in v kakšen namen. Višje koncentracije razkužila navadno niso učinkovitejše, manjše pa so neučinkovite. Razkužilo si pripravimo za vsak dan oz. za vsako izmeno posebej. Razkužilo običajno razredčujemo s sterilno destilirano vodo (ta ne vsebuje mineralov, ki bi z razkužilom lahko reagirala) ali z alkoholom. Nekateri mikroorganizmi so na razkužila odporni in se v njih celo razmnožujejo – če uporabimo razkužilo okuženo z neko bakterijo, bomo vse površine, na katere smo razkužilo nanesli, okužili s to bakterijo.
3. Čas delovanja: nobeno razkužilo ne deluje v trenutku – pred učinkom se mora vsrkati v mikrobno celico. Pri uporabi razkužil upoštevamo navodila proizvajalca.
4. Temperatura: Veliko razkužil bolje deluje pri višji temperaturi, zato pri razkuževanju uporabljamo vročo vodo.
5. Vrsta mikroorganizma: Mikroorganizmi so na različna razkužila različno občutljivi in zato eno samo razkužilo ni primerno za uničevanje vseh vrst mikroorganizmov. Na ta dejavnih posebej pazimo, kadar imamo bolnike, ki izločajo sporogene bakterije npr. bacile tuberkuloze.
6. pH vrednost: najboljše je, če sta pH vrednost razkužila in predmeta čimbolj podobna.
7. Prisotnost organskih in drugih spojin zmanjša učinek razkužila.
Med široko ponudbo različnih vrst razkužil se poslužujemo izbire tistega, ki ima najboljše lastnosti. čeprav idealnega razkužila ni, pričakujemo od dobrega razkužila, da:
• Ima čim širši spekter delovanja, ki mora biti naveden,
• Je baktericiden že v nizkih koncentracijah,
• Ne poškoduje sluznice, kože in izpostavljenih materialov,
• Nima neprijetnega vonja,
• Ni drago,
• Je biorazgradljivo,
• Je čim manj toksično,
• Ni kancerogeno in teratogeno (ne škoduje plodu),
• Ima čim manjšo občutljivost in
• Je registrirano v Republiki Sloveniji.
Poleg tega mora proizvajalec mora imeti mnenje o učinkovitosti ter podatke o toksičnosti in alergenosti, navedene morajo biti priporočljive koncentracije in kontaktni časi delovanja, določen mora biti maksimalen čas uporabe ter embalaža razkužila mora biti primerna in imeti mora možnost doziranja.
Za razkuževanje morajo biti izpolnjeni minimalni tehnični pogoji za razkuževanje, ki obsegajo:
• Jasna pisna navodila za uporabo, ki morajo biti na razpolago vsem,
• Navedena pisna navodila za uporabo, shranjevanje in ukrepanje v primeru zastrupitve morajo biti na voljo vsem, ki razkužilo uporabljajo,
• Na voljo morajo biti osebna zaščitna sredstva za vse, ki razkužilo uporabljajo ter
• Prostori za shranjevanje razkužil morajo biti zračni.